Moje misli · 16. oktober 2020
O pozdravljanju
Popoldne sem šla na sprehod ob morju. Ko sem se vračala domov, sem v naši ulici videla otroke, ki po moji oceni obiskujejo prve razrede osnovne šole. Nekateri so bili tam s kolesi, drugi brez njih. Ko sem hodila proti domu, me je fant, ki je bil s kolesom na pločniku, po katerem sem hodila, […]

Popoldne sem šla na sprehod ob morju. Ko sem se vračala domov, sem v naši ulici videla otroke, ki po moji oceni obiskujejo prve razrede osnovne šole. Nekateri so bili tam s kolesi, drugi brez njih. Ko sem hodila proti domu, me je fant, ki je bil s kolesom na pločniku, po katerem sem hodila, pozdravil. “Dober dan,” mi je rekel, ko sva se srečala, čeprav me sploh ne pozna, vsaj sama mislim, da ga še nisem kdaj videla. To se mi je zdelo tako lepo. Ko sem hodila naprej proti hiši, sem pomislila na to, kolikokrat kje vidimo nekoga, ki ga morda le na videz poznamo, pa ga ne pozdravimo, mene pa je pozdravil otrok, ki najbrž sploh ne ve, kdo sem.

